Poškodbe pri delu z računalnikom, 1. del

• DoloresJane :: 17. avg 2004

Pred približno 6 milijoni let je v Afriki prišlo do pomembnega razkola v razvoju hominidov – iz še neznanega prednika so izšle tri razvojne linije, ki so se od takrat samostojno razvijale naprej: šimpanzja, gorilja in človeška. Slednja je v svojem razvoju doživela najbolj osupljive sprememembe in danes obsega okoli 6 milijard osebkov, živečih na Zemlji. Zaradi obsežnih evolucijskih sprememb, hkratnega hitrega razvoja mišljenja in prenašanja izkušenj posameznikov na naslednje generacije, je človek lahko ustvaril okoli sebe drugačno, za življenje ugodnejše okolje. Ta evolucija je bila tako hitra, da je ne samo popolnoma prehitela biološko evolucijo, pač pa temeljito spremenila človekov bioritem in prispevala k celi plejadi populacijskih bolezni.

Ko so znanstveniki in raziskovalci v drugi polovici dvajsetega stoletja začeli intenzivno delati z računalniki in razvili to »novo« tehnologijo tako daleč, da je bila primerna tudi za uporabo v pisarnah, so mnogi delodajalci računalnike videli kot sredstvo, ki bo povečalo delovno učinkovitost njihovih delavcev. Niso se motili. Zaradi hitrega razvoja v zadnjih dveh, treh desetletjih se da danes z računalnikom narediti praktično vse. Kakor so prej tajnice na pisalni stroj natipkale dokument in so ga morale potem razmnožiti pri fotokopirnem stroju, je danes možno z nekaj kliki miške želeni dokument namnožiti v poljubnem številu izvodov že pri tiskalniku v svoji pisarni. Nenazadnje lahko izbrani dokument sodelavcem pošljete tudi po elektronski pošti.

Ker so računalniki danes izrazito večopravilni, je pri delu z njimi (skoraj ne glede na to, kakšno nalogo imate) potrebnih čedalje manj postankov in odmorov – delodajalci pa si ob povečanem tempu dela manejo roke. Storilnost je dosegla višek, z njo pa prihajajo monotonija, preobremenjenost in bolečina.

V uvodnem odstavku sem namenoma nekaj vrstic posvetila evoluciji, da bi se zavedeli, da naši »sorodniki« šimpanzi in gorile še danes živijo v več ali manj nespremenjenem okolju tropskih gozdov v sožitju z drevesi; zato se tudi njihove prehranjevalne, delovne, spolne, spalne in druge navade niso obsežno spremenile. Človeške so se.

Služba za velik delež populacije pomeni sedeče delo za ekranom računalnika. Naše telo ni bilo ustvarjeno za kaj takega. Tudi dejstvo, da se dandanašnji lahko pripreljemo do "drive in" okenca, da bi naročili hrano, namesto da bi se čez drn in strn podili za mamutom (čemur je naše telo pravzaprav dobro prilagojeno v nasprotju z vožnjo v avtomobilu), deluje v našo škodo. Prehrana, ki ne skopari z maščobami in sladkorji, in oblica sedečega dela, ki polenjuje naše mišice, že kažeta svoj (nezanemarljivi) vpliv pri srčnih in s krvnim obtokom povezanih boleznih, ki grozijo prav vsakemu in pred katerimi nas svarijo iz medijev. Vendar pa to ni edina vrsta bolezni, za katero lahko krivimo način dela v današnjih službah. Čez lužo se čedalje glasneje govori o poškodbah, ki nastanejo zaradi dolgotrajne, enovrstne obremenitve mišic, ki je povezana z načinom dela. Delavci, ki podležejo takim poškodbam zaradi službenih obveznosti, so upravičeni do denarne odškodnine. Delodajalci so zato začeli svoje delavce osveščati o tovrstnih poškodbah, pošiljajo jih na izobraževanja in jim na službene računalnike nameščajo programe, ki zaposlene obveščajo, da je čas za odmor. To je precej ceneje kot spopadati se z izpadom dobička zaradi bolniške odsotnosti, iskanjem nadomestnih delavcev in uvajanjem le-teh v delo. V Sloveniji tovrstne bolezni še niso dosegle epidemičnih razsežnosti, vendar ni upati, da bodo našo deželo obšle, saj tudi na sončni strani Alp računalnik pomeni osnovno delovno sredstvo.>

O čem sploh govorimo?

Poškodbe in težave, povezane z uporabo računalnika, obsegajo širok spekter, vendar jih večinoma delimo v tri skupine.

• Poškodbe zaradi ponavljajočega preobremenjevanja (RSI)
• težave s hrbtom in
• težave z utrujenimi očmi.

Poškodbe zaradi ponavljajočega preobremenjevanja (Repetitive Strain Injury, RSI) so na pohodu. Nastanejo (ime ne bi moglo biti zgovornejše) zaradi redne uporabe račnalniških tipkovnic in računalniške miške, vendar niso omejene na to okolje. RSI je pogost tudi med glasbeniki, zobozdravniki, sortirniki pisem, uradniki, ki izdajajo vstopnice, zlatarji, mesarji, vrtnarji, šiviljami in krojači, kaligrafi, delavci za tekočim trakom in intepreti znakovnega jezika. Skratka med vsemi poklici, kjer se roke (predvsem del od zapestja do konice prstov) uporabljajo vsakodnevno v enakih oz. istih (majhnih!) gibih praktično brez odmora.

RSI ni odkritje prejšnjega stoletja. Že leta 1713 je Bernardino Ramazzini, oče medicine dela, opisal bolečine v rokah pisarjev. S pisarji je bila povezana tudi epidemija 1840., ko so v Londonu ti množično postajali nesposobni za opravljanje svojega dela. Leta 1897 je moral renomirani pisatelj Henry James opustiti pisanje zaradi bolečin v roki in je svoja dela narekoval tajnikom. Vendar je šele s širjenjem uporabe računalnikov RSI doživel razcvet. Termin RSI so uvedli v Avstraliji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja; približno sovpadajoče z množično uvedbo računalnikov na delovna mesta.

RSI spreminja tudi vsakodnevno življenje, ne le službenega

RSI ni poškodba, katere pohod bi lahko prezrli. Neka angleška spletna stran poroča, da vsako leto zaradi RSI-ja trpi sto tisoč računalniških operaterjev in da prizadane vsako tretje delovno mesto. Med letoma 1998 in 2000 naj bi bilo vsako leto 22% več prizadetih zaradi RSI-ja. Drugje navajajo, da je 1981. RSI zavzemal 18% med poškodbami, povezanimi z delom. Do leta 1992 je ta odstotek narasel na 52, ocene za leto 2000 pa so napovedovale, da bo RSI zavzemal 70% poškodb, povezanih z delom.

RSI ni nevaren le zato, ker lahko za vedno prepreči kariero v delovnem okolju z računalnikom, pač pa lahko tudi vsakdanja opravila kot so rezanje hrane, iztiskanje šampona iz embalaže, umivanje zob, dviganje jedilnega pribora pri jedi, pitje iz kozarcev, odpiranje pločevink, pomivanje posode, britje, ploskanje, oblačenje, spanje (zaradi pritiska vzmetnice na roko), obračanje listov v knjigi, pisanje in vožnjo avta naredi neznosno bolečo. Življenje z RSI-jem je polno bolečine ob teh najbolj vsakdanjih opravilih, zdravljenje lahko traja mesece in celo leta, v nekaterih primerih (glede na to, kako pozno je RSI odkrit in pravilno diagnosticiran), pa se popolna funkcija roke ne bo vrnila. V nasprotju s tem, kako usodne so lahko posledice in kako težko ga je popolnoma ozdraviti, pa je RSI precej enostavno preprečiti ali vsaj močno zmanjšati možnosti, da se pojavi. Torej tudi tu velja, da je bolje preprečiti kot zdraviti; sploh upoštevajoč, da so stroški preprečitve precej manjši od stroškov zdravljenja.

Kje pride do poškodb in katere strukture so prizadete?

Dve najpogostejši obliki RSI sta sindrom karpalnega kanala in poškodbe kit (z njimi so mišice pritrjene na kost). Slednje se pojavljajo v dveh oblikah, in sicer kot tendonitis in sinovitis. Pri prvem gre za vnetje kit. Ponavljajoča se mikropoškodba kite (nastane zaradi preobremenjevanja) vodi do vnetja. Najprej se vlakna kite ločujejo ali celo prelamljajo, pri tem v svojo okolico oddajajo odpadni material, ki pospešuje zatekanje prizadetega mesta in povečuje moč bolečine.

Pri sinovitisu se vnamejo sinovialne ovojnice okoli kit (to so tunelčki, skozi katere praktično brez trenja drsijo kite – lahko posamezno ali po več kit skozi en kanalček; nahajajo se na mestih, kjer je več kit v bližini in je potrebno zagotoviti, da te ob krčenju in sproščanju mišice ne bodo drgnile ena ob drugo). Ob vnetju (posledica mikropoškodb zaradi preobremenitve) prst zateče in gibanje postane boleče. Vnetje se iz izolirane oblike (sinovialna ovojnica točno določene kite) lahko razširi po dlani. Preveliko trenje kit (npr. ob ponavljajočih gibih, ki preobremenjujejo majhne mišice v roki) ob sinovialno ovojnico povzroča fibrozno zadebeljevanje ovojnice in zožanje tunelčka, skozi katerega kita drsi, kar povzroča bolečine ob premikanju. Pacientu se zdi, da je do neke meje gib skrajno naporen, od te meje naprej pa se izvede skoraj sam od sebe – lahko je slišen tudi preskok pri zdrsu kite skozi tesnejši tunelček. V literaturi se za to pokljajoče premikanje kite, ki je posledica vnete sinovialne ovojnice, pojavlja izraz "trigger finger".

Sindrom karpalnega kanala je sorodna poškodba, pri kateri je ključno vedeti, da gre za poškodovan živec. Take vrste poškodb je treba jemati resno, saj mehanizem poškodbe lahko živec le utesni ali pa rahlo poškoduje, lahko pa ga povsem prekine, kar pomeni, da del telesa, ki ga je živec oskrboval, ne bo več ali občutljiv za dotik ali pa bo izgubil sposobnost premikanja – informacija po živcu namreč do ustreznih mišic ne bo mogla pripotovati. Sindrom karpalnega kanala se pojavi kot posledica lezije (npr. vnetja sinovialnih ovojnic), ki pomembno zmanjša prostornino karpalnega kanala. Preveč razgibavanja ali preobremenitev prstov lahko povzroči vnetje in zatekanje kit ali njihovih sinovialnih ovojnic. Ta dodatna tekočina v (že naravno dokaj tesnem) prostoru karpalnega kanala, pa stisne najbolj ranljivo strukturo, ki poteka skozi kanal – živec medianus.

Karpalni kanal bi lahko na površino roke preslikali tam, kjer se zapestje zapogne, ko prste primaknete proti rami, če imate roko iztegnjeno pred seboj s komolcem proti tlom. Na hrbtni strani dlani so v tem predelu zapestne kosti, ki tvorijo proti hrbtu dlani rahlo konveksno ravnino. Na dlani pa je čez to (s te strani konkavno) strukturo, ki jo tvorijo zapestne kosti, napeljan tesen ligament (vez, lat. ligamentum transversum carpi), ki skrbi, da kite mišic, ki se začenjajo že v podlakti, končujejo pa v dlani, ob skrčenju mišice ne izstopijo s površine roke. Ta ligament torej kitam preprečuje, da bi se gibale navzgor in navzdol in jih stabilizira ob koščeno ogrodje zapestja (lat. carpus – od tod karpalni kanal). Okoli kit, ki prečkajo karpalni kanal je napeljana sinovialna ovojnica, ki jih relativno dobro ločuje. Rekli smo že, da je prostor relativno tesen in zato ni najboljše mesto, kjer bi se lahko dogajala vnetje in zatekanje brez posledic. Še manj je temu tako, ker precej površinsko (nad kitami, a pod ligamentom) poteka tudi za roko pomemben živec – medianus. Medianus oživčuje predele kože, ki ustrezajo področju palca, kazalca, sredinca in polovici prstanca, ki je bližje sredincu. Do te meje na sredini prstanca oživčujejo tudi kožo dlani in hrbta roke.

Če se v tem predelu pojavlja slabše zaznavanje dotika, mravljinčenje, občutek mraza, otopelost ob dotiku, potem lahko gre za poškodbo medianega živca. Simptomi sindroma karpalnega kanala so lahko tudi izguba koordinacije in moči v palcu (medianus namreč oživčuje mišice, ki odmikajo in primikajo palec glede na druge prste – oponiranje palca). Ko stanje napreduje, se bolečina in senzorne motnje širijo v podlaket, lahko pa tudi navzgor po roki do pazduhe. Osebe, ki imajo sindrom karpalnega kanala, imajo težave pri natančnih in majhnih gibih palca npr. pri zapenjanju bluze ali pri držanju stvari, npr. krtače za lase, držala nakupovalnega vozička,… Skrajna oblika zdravljenja je operacija, pri kateri prerežejo ligament, ki se razpenja čez zapestne kosti in tako zmanjšajo pritisk na mediani živec. Obstajajo tudi manj nasilne oblike zdravljenja, ki pa ne delujejo nujno enako dobro pri vseh.

RSI lahko predstavljajo tudi druge poškodbe. Nekateri primeri: burzitis, tendinoza, sindrom cervikoaksilarnega kanala, t.i. »trigger finger«, miofascialni bolečinski sindrom in sindrom kubitalnega kanala. Vse od omenjenih poškodb so resne in lahko v napredujočih primerih povzročajo veliko bolečine in trajno onesposobljajo človeka tudi za vsakdanja opravila.

Kaj povečuje možnost, da dobite RSI?

• več kot 2 uri uporabe računalnika dnevno,
• obsežna in intenzivna uporaba računalnika v nekem obdobju, posebej, ko morate kaj narediti do roka (nujni projekti, predstavitve seminarjev,…),
• pomanjkanje rednih odmorov med delom,
• slaba drža med delom,
• nepravilna višina in namestitev tipkovnice in miške glede na telesna razmerja uporabnika,
• pritiskanje zapestja ob podlago med tipkanjem ali tipkanje s pritiskanjem na podlogo za zapestja (pritisk znotraj karpalnega kanal se na ta način znatno poveča in prispeva k hitrejšemu razvoju simptomov),
• nevednost in neobveščenost o vzrokih RSI in zanikanje opozorilnih znakov, kar vodi do razvoja poškodbe,
• tipkanje ali uporaba miške (ali oboje skupaj) z nazaj zapognjenim zapestjem in
• nasilno raztegovanje in zvijanje roke, da bi dosegli tipke, med tem ko zapestja počivajo na površini mize ali počivalu za zapestja (isto velja za delo z miško).

Zapomnite si: četudi ozdravite, vas bo celo življenje spremljala možnost, da ponovno dobite RSI. Če želite kaj narediti proti temu, morate spremeniti svoje delovne navade in ustrezno zasnovati svoje delovno okolje. O tem bo govora v drugem delu tega članka.

Simptomi. RSI se pogosto začne v zapestju dominantne roke (desna pri desničarjih). Naj tu poudarim, da RSI ni samo sindrom karpalnega kanala ali samo tendonitis. RSI je sklop poškodb, ki nastanejo zaradi prekomernega istovrstnega obremenjevanja in se pri različnih ljudeh lahko pojavlja v različnih oblikah. Lahko pa se RSI začne tudi v delu roke od zapestja do konic prstov ali pa višje, nad zapestjem. Sprva se RSI pojavlja kot utrujenost, otopelost, splošna bolečina prizadetega mesta, mravljinčenje, napetost, nelagodje, slabša gibljivost sklepa kot navadno, vnetje, zatekanje. Ti občutki se pojavljajo v zapestju, prstih, roki, podlaketih ali komolcih, lahko pa tudi višje. Lahko se pojavljajo pekoči občutki ali občutki mraza v zapestjih, komolcih, ramenih, hrbtu in vratu. RSI se kaže tudi kot izguba moči in koordinacije v roki, močna bolečina (ki vas lahko zbuja ponoči), občutek, da morate roke, zapestja, podlaketi in podobno masirati, ali, da morate zjutraj roke dobro stresti, da postanejo funkcionalne in normalno občutljive, nelagodje, ki ga povzroči opravljanje določenih nalog in se med opravljanjem naloge s prizadetega mesta razširi na druge dele telesa. Nezanemarljiva je tudi bolečina v zgornjem delu hrbta in vratu, ki je povezana z uporabo računalnika. (Izgine pa med počitnicami, vikendi oz. ko ne delamo z računalnikom vsak dan pri polni obremenitvi.)

Sindromi se pojavljajo samo ob daljših obremenitvah in izginejo, ko aktivnost preneha. Vendar se ob nadaljnjem enakem režimu dela v neugodnih pogojih poškodba povečuje v obsegu in bolečina ne preneha, ko prekinemo z aktivnostjo, ki bolečino povzroča. Mišice in kite se lahko vnamejo zaradi pogostih ponavljajočih gibov in slabe drže, ki izvaja prevelik pritisk na določene dele telesa, ki tega pritiska dolgoročno ne vzdržijo. Čeprav ste zdravi in krepki, še vedno lahko dobite RSI. Četudi se tipkanje in uporaba računalnika zdita neškodljiva, naj vas to ne zavede. Redno obremenjevanje majhnih mišic sčasoma lahko pripelje do resnih poškodb. Tisti, ki računalnika ne uporabljate več kot dve uri dnevno, lahko kljub temu trpite zaradi RSI. Pisanje, kuhanje, rezanje hrane, privijanje vijakov, odpiranje pisem, kvačkanje in podobno vas lahko pripelje do resne poškodbe.

Če menite, da imate katere od zgoraj naštetih simptomov, se nemudoma posvetujte z osebnim zdravnikom. Ne čakajte, da bo nehalo boleti samo od sebe. S čakanjem povečujete možnosti, da poškodba postane resnejša in lahko zdravljenje podaljšate za mesece, celo leta. RSI je zahrbtna poškodba, ki se začne tako, da je večina niti ne opazi. Tudi ko so simptomi intenzivnejši, ljudje naivno še vedno mislijo, da bo minilo. RSI se sam od sebe ne bo izboljšal. Pomembno je, da ste odkriti s sabo in takoj poiščete strokovno zdravniško pomoč. Ker je RSI še relativno nov pojav, boste morda imeli težave pri osebnem zdravniku, če ta z RSI ne bo seznanjen. Ne obupajte. Pravico imate do specialističnega pregleda pri ortopedu, nevrologu, fizioterapevtu, zdravniku specialistu medicine dela, kirurgu, specialistu za poškodbe roke itd. Najdite zdravnika, ki RSI pozna in ne obupajte, če vam bo ta predpisal dolgo zdravljenje.

RSI je lahko (vendar ne nujno) poškodba, ki ima dolgo zgodovino, ker zdravnika niste pravočasno obiskali. Tem intenzivnejši kot so simptomi, tem dlje kot morate mirovati, da prenehajo in tem hitreje kot se pojavijo, ko začnete dejavnost (večja intenziteta simptomov), ki jo je pozročila (npr. tipkanje), tem resnejša je škoda in tem dlje bo trajalo zdravljenje. Tudi pri RSI je možna ozdravitev, vendar je obseg ozdravitve in čas, ki preteče do nje različno dolg med bolehajočimi. Tisti, ki RSI imajo, poročajo, da poškodba take vrste lahko vodi tudi do psiholoških težav (npr. depresije), ker vpliva na velik del posameznikovega življenja, ki ga oseba z RSI ne more več doživeti brez bolečine, ki spremljajo gibe roke.

Tudi če imate zgoraj opisane simptome redko (npr. enkrat na teden), je to še vedno dober razlog, da obiščete zdravnika. Zapomnite si, da na tem mestu ne pretiravate, saj skrbite za svoje zdravje. Ko gre za RSI, je veliko bolje preprečiti ali odkriti v zgodnji fazi, ko je zdravljenje bolj učinkovito. Zato je zgodnji obisk zdravnika ključen. Kratka zamuda pri iskanju zdravniške pomoči se lahko slabo obrestuje, saj zdravljenje precej podaljša. Veliko lažje bo, če se za zdravljenje odločite, takoj ko opazite rahle simptome. Nekatere sistemske bolezni in spremembe (npr. diabetes, težave s ščitnico, tudi nosečnost) lahko povzročajo enake sindrome kot RSI, zato morajo biti te možnosti pred zdravljenjem RSI izključene, ker je le zdravljenje, ki deluje na izvor težav, učinkovito.

Na splošno je mogoče reči, da se bo vsako pretiravanje (četudi morate kmalu oddati pomemben projekt) prej ali slej pokazalo. Sledite svojemu telesu in bodite pozorni na opozorilne znake. In končno, vendar ne zadnjič: RSI se bo, če boste delali kljub simptomom, le poslabšal. Ne nasedite skušnjavi, da bi delali dlje, rekoč, da je potrebno "samo še to dokončati". Verjetnost, da ne boste odnehali tudi, ko bo trenutna naloga že opravljena, je velika. Ne ponavljajte napak, ki so jih pred vami naredili tisti, ki danes zaradi RSI ne morejo uporabljati tipkovnice. Ukrepajte pravočasno.

Če bo zdravnik diagnoziral RSI, je potrebno omeniti še nekaj. Zdravljenje je dolgotrajno, vendar ga ne prekinite, dokler vam zdravnik tega ne odobri. Ne odnehajte. Redno hodite na preglede. Če vam bo zdravnik predpisal zdravila proti bolečinam, jih ne izkoriščajte zato, da bi, ko ne čutite dolečine, računalnik še vedno uporabljali. To bo poslabšalo stanje in podaljšalo čas zdravljenja. Ne obupajte na nobeni točki. RSI je ozdravljiv, če se boste odločili aktivno soočiti z vsem, kar zdravljenje prinaša. Zelo ohlapna ocena trajanja zdravljenja RSI, v katerem velja, da se morate odpovedati delu z računalnikom, je eno leto. Lahko traja precej dlje kot to. Lahko manj, če RSI odkrijete dovolj zgodaj in se hitro odločite za pravilno vrsto zdravljenja. RSI ne obstaja samo v eni obliki, zato je pomembno najprej ugotoviti, kakšne vrste RSI imate in ga šele nato ustrezno zdraviti.

Težave s hrbtom so po nekaterih ocenah največji vzrok za delovno nesposobnost med ljudmi, ki so zaposleni. Celo do 30% ljudi lahko postane kroničnih bolnikov. Najvišji odstotek oseb, ki trpijo zaradi teh težav, prihaja iz delovnih okolij, kjer služba zahteva dolgotrajno sedeče ali v celoti ročno delo. Človeško telo ni dobro prilagojeno na sedenje, kaj šele na dolgotrajno sedenje. Pri tem najbolj trpi hrbet; mnogi stoli ga ne podpirajo zadosti. Ta zadrega je še toliko bolj očitna, če je oseba redko fizično aktivna in je v slabi telesni pripravljenosti, saj so tako mišice, ki vzdržujejo primerno držo pri sedenju, šibkejše in ne zmorejo polne obremenitve. Slaba drža negativno vpliva na ramena in vrat, saj ju prekomerno obremenjuje, s tem pa povzroča zakrčenje mišic, bolečino in nesposobnost ohranjati ravno držo telesa. Sprememba delovnih navad lahko pomaga. Krajši sprehodi med delom (npr. do kuhinje po skodelico kave ali do tiskalnika, da bi zbrali svoje natisnjene dokumente) razbremenjujejo enolično obremenjene mišice in pospešujejo kroženje krvi po mišicah.

Težave z vidom se pojavljajo pri ljudeh, ki dalj časa gledajo v ekrane različnih vrst; tudi računalniške. Ti ljudje se pritožujejo nad utrujenimi, rdečimi in pekočimi očmi, nelagodjem med gledanjem, zamegljenim vidom, začasno nezmožnostjo osredotočiti pogled na oddaljene objekte in glavoboli. Človeško oko je tako sestavljeno, da je manj napeto med gledanjem v oddaljene objekte. Da lahko gledamo v objekte bližje očem, se aktivirajo majhne mišice, ki napenjajo očesno lečo. Neprestano gledanje v ekran lahko povzroči redkejše mižikanje, kar pomeni, da je oko podvrženo večjemu izsuševanju (zaradi preredkega obnavljanja vlažnega sloja na površini očesa, ki se dogaja med mežikom) in s tem večji možnosti za infekcijo. Bolj zahtevne operacije z očmi, ki zahtevajo napenjanje majhnih mišic v očesu, lahko povzročajo glavobole. Kljub temu dokončnih dokazev, da ekrani povzročajo trajne poškodbe oči, še ni. Podrobnejše, tudi precej tehnične informacije ponuja internetna stran Doctor Ergo.

V drugem delu članka bom predstavila številne prijeme, s katerimi lahko zmanjšamo možnosti za poškodbo zaradi dolgotrajnega dela z računalnikom.